• slovensko
  • english
  • german
 

Koledar dogodkov

 
 

Vremenska napoved

Rokovnjači

Poseben pečat so Udin borštu vtisnili rokovnjači, ki so v njem prebivali in se klatili od konca 18. do sredine 19. stoletja, še zlasti pa v letih od 1825 do 1853. Znano zbirališče rokovnjačev je bilo pri Krivi jelki, kjer so prirejali finfranje (rokovnjaška veselica) in tam so se tudi poročali. Pare je »poročal« harambaša (poglavar-papež) Veliki Groga in sicer tako, da sta ženin in nevesta pri Krivi jelki skočila čez jarek.

A kaj danes zares vemo o rokovnjaču in rokovnjaštvu ?

To je robat, nekoliko samosvoj dedec, ki se z oblastjo ne razume ravno najbolje, v bistvu pa je dobričina in je voljan pomagati preprostim ljudem. Videza je že grobega, »neurejenega«, zločinstva pa so mu tuja.

Približno takšna pojava se nam danes predstavi v glavi ob besedi »rokovnjač.«

Pa so jih tako videli tudi njihovi sodobniki? Leta 1840, ko so bili še v polni moči in dejavnosti, jih je članek v časopisu Illyrisches Blattnaslovil kar z »Die  krainischen Zigeuner« (kranjski cigani). Po njem naj bi se rokovnjači že od davnih časov potikali po najpremožnejših okoliših Gorenjske kot beraška tolpa, znana pod kranjskimi imeni »Rakovnazhi, Shteklazharji, Plajsharji ali Masharji«. Seveda niso bili pravi cigani, ampak Gorenjci, ki so govorili isto narečje kot domačini, prav tako so se od ciganov razlikovali po svoji fiziognomiji in po svoji obleki. Vsi naj bi bili zelo dobro oblečeni, po gorenjski noši, tako da če moški ne bi nosili nobeni cul in palic, ter ženske nobenih loncev na rokah in otrok na hrbtih, bi jih zlahka imeli zgolj za premožne kmete.

Pravih rokovnjačev naj bi bilo okrog 70–80 po številu in bili naj bi rojeni berači brez domovine. Nikjer naj ne bi bili zapisani, sodili naj ne bi v nobeno župnijo in med sabo naj bi sklepali divje zakone, vendar pa so svoje otroke krstili. Poleti naj bi se čez dan zadrževali v gostih smrekovih gozdovih, ponoči pa se preselili na gumna in steljnike, seveda ne da bi vprašali kmete za dovoljenje. Pozimi bi si našli zavetje pri revnih kajžarjih, gostačih in v osamljenih krčmah. Ker jih je okrajna gosposka preganjala, se običajno niso zadrževali dolgo na enem mestu, ampak so vandrali v posameznih skupinah, ponavadi v okviru družin, po okrajih Brdo pri Podpeči, Krumperk, Križ (Kamnik), Mekinje, Velesovo, Kranj in deloma po okrajih Tržič, Radovljica, Loka in Ljubljana-okolica.

Pogosto so obiskovali trge, takrat so bili še posebej lepo oblečeni in brez vsakršnih »beraških insignij«. Tako neprepoznavni so laže opravljali svoj »modus adquirendi« (so kradli). Prav tako naj bi bili neogibno prisotni na vsakem vaškem proščenju in kmečki ohceti, kjer se jim je moralo postreči kar s škafom vina.

Moški so redko beračili, to je bilo delo za ženske in otroke – ampak ti naj ne bi prosili, temveč kar zahtevali. Najraje kašo, špeh, mast in meso. In če jih ljudje niso takoj ubogali, so začeli strašno preklinjati in groziti s podtikanjem ognja. Vendar pa naj pravi rokovnjači ne bi hoteli veljati za roparje niti ne za tatove, ampak so se ponašali, češ da so le plemeniti berači. Spreobrnili so se zelo poredko, in če se je to že zgodilo, ponavadi ni trajalo dolgo, ker so se raje povrnili k svojemu priljubljenemu načinu življenja, ki so ga bili vajeni. Ob očitanju in nagovarjanju, da bi opustili svoj način življenja in se preživljali častno z delom, je bil njih odgovor običajno: ni delal moj oče, ni delala moja mati, torej tudi meni ni treba. In zakaj? Kmet orje, se trudi,
Jes rajam, leshim,
Ovseni kruh grudi,
Jes bel'ga dobim. Avtor članka v Illyrisches Blatt napredno ugotavlja, da naj bi bilo preganjanje in kaznovanje teh ljudi zaman, dokler ne bi bilo poskrbljeno za njihove materialne in moralne potrebe. In da dokler jim ne bo onemogočeno vandranje okrog, toliko časa da dežela ne bo rešena te nadloge. Zelo naj bi se množili, in ker so živeli kot pravi ljudje narave, so se s tem nenehno utrjevali in zelo redko zboleli. Ko pa so umrli, so vselej zahtevali običajen, krščanski pogreb.

Med njimi pa da so se nahajali tudi nepristni »Rakovnazhen«, ljudje, ki so se jim pridružili iz obupa. Ti da so bili veliko slabši in nevarnejši od pravih, rojenih rokovnjačev.

Zgodovinski čas in okvir rokovnjačev

Zgornji članek nam pove kar precej o podobi rokovnjačev, ki pa jo je potrebno še dopolniti.

Najprej primerjava s cigani, z njihovim načinom življenja. O rokovnjačih kot nekem posebnem pojavu lahko začnemo govoriti v 17. stoletju. V času, ko je bila srednja Evropa zaznamovana s politično negotovostjo ter posledicami reformacije in protireformacije, kmečkimi upori, posledicami tridesetletne vojne (1618–1648). Pičli viri preživljanja, slabe letine, epidemije, naraščanje prebivalstva po koncu tridesetletne vojne, osebni udarci usode (ogenj, vojna, bolezen) – vsa ta mešanica cikličnih in strukturnih vzrokov je vodila v revščino, s tem pa se je večalo število pohajkujočih klatežev v 17. in 18. st. Velika stiska je silila posameznike, da so se preživljali na nezakonit način. Začele so se oblikovati tolpe, ki so ustrahovale bližnjo in nato vedno širšo okolico. Jedro teh tolp, »poveljniški kader«, pa so predstavljali odsluženi vojaki razpuščenih vojska, ki so se klatili po deželah (to še ni bil čas stalne, v vojašnicah nameščene vojske). Začelo se je s krajo poljščin, sadja, drobnice, tudi rib, nato so prešli na krajo po hišah (živila in drugo), temu so sledili vlomi in nazadnje ropi, tudi s smrtnimi žrtvami.

V naših krajih je bila slika podobna. Ostanki kmečkih vojska so po zatrtih kmečkih uporih bežali v hribe in od tam napadali tovornike, plemiške gradove in plemiške vojske, o čemer je pisal ţe Valvasor, ki naj bi tako prvi poročal o rokovnjačih. Tudi za naše kraje je Valvasor ugotavljal, da so po koncu tridesetletne vojne (1648) po notranjskih gozdovih trume odsluženih vojakov napadale hiše in potnike in da so po Gorenjskem od konca 17. st. strašili rokovnjači. To bo kar držalo in za prvega znanega, slavnega rokovnjača lahko vzamemo Hudega Kljukca, o katerem je tudi ţe poročal Valvasor. Kljukčevega dogodkov in doživljajev polnega življenja se je kmalu polastila ljudska domišljija, ki mu je nadela tudi pridevka »Lažnivi« oziroma »Hudi«.  Kljukcu je bilo v resnici ime Janez Košir, rojen je bil leta 1652 na Jami, v šolo naj bi hodil v Celovcu, se tam izučil za kirurga in se pridružil tatinski tolpi. Kasneje se je sprl s svojo tovarišijo, se pobotal z oblastjo, vendar znova zašel na kriva pota.nZaprli so ga in na Tranči se je konec 17. st. obesil sam.

Sicer pa so bili rokovnjači najbolj dejavni in »na glasu« v prvi polovici devetnajstega stoletja. Po letu 1850 jih je oblast učinkovito zatrla, predvsem s pomočjo oroţništva, ki je s svojo stalno prisotnostjo onemogočalo rokovnjaško dejavnost oziroma je rokovnjače polovilo.

Kot zadnjega slavnega in dejavnega rokovnjača tako lahko omenimo Dimeža. Franc Ziherl - Dimež se je rodil 2. decembra 1827 na Gorenji Savi pri Kranju kot nezakonski otrok materi Jeri Ziherl, po domače Dimci. Mati Jera je bila pri oblasteh zapisana kot ženska, ki je imela najtesnejše zveze z rokovnjači in kot piše kranjski okrajni glavar, naj bi bil Dimežev oče Travnov Janez, ki je pripadal eni najstarejših kranjskih rokovnjaških družin, Jera pa je bila njegova priležnica. Franc je šel med rokovnjače, ko so ga poklicali v vojsko. Leta 1852 so ga prijeli in Dimež je bil nato obsojen na osemnajst let zapora, leta 1857 so ga poslali na prestajanje kazni v Osijek, od koder pa je že po dveh letih pobegnil. Vrnil se je v domače kraje in rokovnjaštvo v deželi je ponovno oživelo.

Požiganje, kraje in ropi so bili na dnevnem redu in so prerasli v skrb vzbujajoče stanje. Dimeža pa kljub odobrenemu nagrajevanju za njegovo prijetje in vsemu trudu okrajnih glavarstev in orožnikov niso mogli prijeti. Ljudje, kmetje, niso hoteli sodelovati pri tej zadevi z oblastjo, ker so se bali maščevanja, če bi Dimež ponovno ušel. Oblast in ljudje so se oddahnili šele, ko se je Dimež pozimi 1862 med požarom zadušil v opuščeni opekarni.

Nekatere rokovnjaške spokorjence pa je družba po prestani kazni ponovno sprejela medse, vsaj oblast jih ni več preganjala. Tako so Bleiweisove Novice leta 1855 poročale ob smrti enega najbolj opisovanih resničnih rokovnjačev Gregorja Hrastnarja, po domače Velikega Groga, da je »bil razgovoren, dobrovoljen in srčen, ako je dovolj smrduhe pod kapo dobil. Šesti dan tega meseca je v 94. letu umrl.« Tudi Črni Jurij je po vrnitvi iz ječe rad razkladal o svojem nekdanjem življenju, umrl je leta 1869.

Josipu Benkoviču pa se je ob koncu osemdesetih let 19. stoletja zaupal 86-letni Egidij Naglič (Konček), po Benkovičevih besedah takrat »edini še živeči dejanski rokovnjač na Kranjskem«. Če ni bil »edini še živeči«, eden zadnjih je bil prav gotovo.

Kako so živeli rokovnjači ?

Iz časov nastajanja rokovnjaštva se vleče tudi primerjava s podobnimi tolpami v srednji Evropi še v drugo polovico 19. stoletja. Leta 1856 je kranjski deželni glavar Chorinsky razposlal v vednost okrajnim uradom in ljubljanski policijski direkciji poročilo o organiziranem potepuštvu na nemškem. V njem je zapisano, da razbojniki in potepuhi (Kunde), tvorijo lastno državo v državi. Imeli naj bi nekakšno močno stanovsko zavest, svoj lasten jezik, svoja prebivališča in skrivne prepoznavne znake. Za skrivališča so jim bile na voljo številne gostilne, kjer so se ustavljali na svojih potepanjih, zapravljali láhko pridobljen denar za pijačo in hazard, se srečevali med sabo in z deklinami, s katerimi so imeli »spolna znanstva«.

Tam so tudi izvedeli za vse novosti. Večinoma naj bi bili to rokodelski pomočniki brez imetja, med njimi pa tudi kot kramarji, študenti, igralci, pa tudi povsem dostojno oblečeni lj udje, ki so se ukvarjali z uradniškimi in oficirskimi posli in so samo na večer prišli v beznice, kjer so hazardirali, popivali in »se kurbali«.

Redko so potovali, ne da bi jih spremljale ženske, ki so se izdajale za kramarice ali galanterijske trgovke. Z mrakom so se te spremljevalke podale v prostitucijo in oprezale za vsako priložnostjo, da so okradle moške, s katerimi so se spečale.

Ti pohajači so se ukvarjali z različnimi posli oziroma so opravljali svojo dejavnost na več načinov. Tako so enostavno beračili po hišah, zraven pa kradli, kar jim je prišlo pod prste. Pri tem so uporabljali beraška pisma, izkaze o prestani nesreči ipd. ali pa so pripovedovali v srce segajoče zgodbe o nesrečah. Več skupaj se jih je odločilotudi za vlom, medtem ko so se o tem poprej dogovorili v beznici. Med drugim so množično obiskovali sejme, kjer so kradli denarnice in blago in še posebej zapeljevali kmete v sleparske igre.

Če jim je uspela kaka res velika kraja, so se šli tudi “ohcet”. Pri tem je eden od njih igral župnika in v beznici poročil potepuha s candro, potem pa se je začelo veseljačenje, ki je trajalo več dni. V nekaterih krajih naj bi na te veselice prišli popivat tudi župani in policaji oziroma žandarji, potepuhi pa so med tem veselo kradli po mestu. To je bila izkušnja velike kneževine Mannheim. Kot bi brali mestno različico rokovnjačev!

Prav tako se je iz časa, v katerem so nastale rokovnjaške družine, obdržala primerjava s ciganskim načinom življenja še v 19. stoletju. Še leta 1852 je kranjski okrajni glavar Pauker pisal deželnemu namestništvu: »Visokemu uradu je znano preganjanje in ubadanje z rokovnjači po deželi že pred francosko okupacijo. Ti ljudje so živeli kot kakšna deželna kuga na stroške občin in iz njih iztiskali denar in živež ter živeli v gozdovih kot cigani. Njihovo najljubše zavetišče pa so bili veliki cesarski gozdovi v bližini Kranja. Bili so takorekoč pravi kranjski cigani. Od francoske zasedbe dalje so ti cigani nastopali vedno predrzneje, ker se jim je medtem pridružilo veliko delomrznežev, dezerterjev in ravbarjev.«

Glavar Pauker je primerjavo s cigani uporabljal tudi v obratni smeri: »da se ni mudil odgnati ciganov, kamor spadajo, in da je postojnski in špitalski okraj prav posebej zaprosil, naj poskrbe, da njihovi cigani ne bi več prihajali na Gorenjsko, ker je tam že tako veliko razbojništva in se na cigane gleda ravno tako kot na ravbarje. Njihovo zbiranje starih cunj je zgolj pretveza, da se klatijo okoli in kradejo, ker živijo prav tako kot stari rokovnjači, to je, da po občinah kot prava deželna kuga izsiljujejo živež, kradejo kure in jagnjeta, krompir po polju in potem to v gozdu kuhajo v velikem loncu. Cigani so sicer opremljeni z domovinskimi listi in dovoljenji za zbiranje cunj, vendar pa je treba gledati nanje le kot na klateže, ki ogrožajo javno varnost, ker se ne obnašajo tako kot drugi ljudje, ampak so njihov dom največkrat gozdovi, kjer živijo kot rokovnjači, kuhajo, spijo itd. So prava kuga, ki sedaj tu, pa spet drugje ljudi slepijo s prerokovanjem, od njih izsiljujejo živež, kradejo krompir, kure, ovce itd. Okraj je že brez tega dovolj ogrožen od Ziherlove bande (to je od Dimeža) in te cigane, ki živijo kot rokovnjači, je toliko manj trpeti, ker jim dovoljenja za cunjarjenje služijo samo zato, da se lahko po rokovnjaško potikajo okrog.«

Kdo so bili rokovnjači ?

Kranjski glavar je v svoji primerjavi povedal, da cigani živijo kot »stari rokovnjači«. Medtem je namreč staro, »družinsko« rokovnjaštvo že izginilo. Bilo je še nekaj posameznih skupin, vendar zgolj moških, povečini vojaških ubežnikov. Kar je bilo še rokovnjačk, so postale le navadne beračice, seveda tatinske. Že prvotno rokovnjaško jedro so predstavljali odslovljeni vojaki in pobegli kmetje uporniških vojska in tudi kasnejši dotok glavnine rokovnjačev so predstavljali vojaški oziroma največkrat ţe naborni ubežniki. France Perne s Trstenika je leta 1903 zapisal, da se je še »mnogo spominov ohranilo na tiste čase, ko so dorasle fante lovili za vojaško službo. Vsako leto, ko se je približeval čas za nabor, so se razpršili na vse strani in si poiskali varnih skrivališč. Če je bila nevarnost prav velika, so hiteli v goro, drugače so se pa potikali blizu doma pri kozolcih, po svislih in odrih med klajo ter po gozdovih v kakem kupu listja.« Že pred terezijanskim nabornim sistemom, v času najemniških vojska, cesarskim podložnikom ni dišalo novačenje v vojake. Za časa Marije Terezije in Jožefa II. so nato morali služiti vojake do smrti, šele leta 1804 so vojaško službo zmanjšali na 10-14 let. Seveda so bežali tudi pred francoskim okupacijskim novačenjem in nadalje služenjem vojske pod cesarjema Francem Ferdinandom in Francem Jožefom – do uvedbe splošne vojaške obveznosti leta 1867, ko je čas aktivnega rokovnjaštva že minil. Leta 1850 so Novice pisale: »Zadnji čas je, de tudi na Krajnskim žandarje dobimo. Na Gorenskem okoli Cerkljan, tudi okoli Loke, se vlačijo po gojzdah roparji, ki napadajo kmete in ropajo, kar morejo. Kmetje se ne morejo sami braniti, ker ti hudodelni, večidel vojaški beguni, ne ropajo samotež, ampak v trumah po 6 in več združenih.« »Silno veliko se sliši sedaj po Kranjskem, posebno v Ljubljani in na Gorenskem, od tatvin, kakor de bi se bili pregnani rokovnači spet vsi nazaj pritepli. V Štepanovi vasi pod Ljubljano je bilo te dni eni sami perici blizo 300 gld. perila ukradenega; okoli Loke pa se vlači, kakor pravijo, 17 vojaških begunov (dezerterjev), ki ljudi nadlegvajo. Zadnji čas je, de žandarmerija svoje opravilstvo prav pridno nastopi.« Tudi orodniški opisi konkretnih rokovnjačev v tiralicah pogosto omenjajo, da so pokončne vojaške drže, vojaškega koraka, ki jih razlikuje od navadnega kmeta. Rokovnjač je bil največkrat vojaški begun, ki se je zadrževal v domačem okolišu in pravzaprav ni nikoli povsem prekinil stikov z domačimi. Tu pa smo se približali že naslednji kategoriji rokovnjačev. Najštevilčnejši so bili kmečki, oziroma kajžarski sinovi (naborni sistem je v vojsko pobiral najrevnejše), ki nikdar niso zares zapustili svoje ožje okolice in domačih. Tako so bili vaščani tudi sorodstveno povezani z rokovnjači in so jim dajali potuho, kot se pogosto bere v sodnih spisih, ki so ljudi obtoževali skrivanja in dajanja pomoči dezerterjem. Priznati pa je treba, da kazni v teh primerih niso bile hude, bolj ali manj je šlo za strašenje in mogoče je še domači oče dobil kakih štirinajst dni ječe. Vendar pa so se rokovnjačem pridružili »iz nekega dolgočasja ali pa iz dobičkaželjnosti celo posestniki, ki so ob preužitku izročili kmetije svojim sinovom. Razen služinčadi, dninarjev in nepremišljenih nemaničevskih poročencev so celo posestniki sami šli med rokovnjače, potem ko so posejali in pospravili poljske pridelke« (Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, 1993). Torej kar tako – po opravljenih delih na polju do zime še malo rokovnjačit, pozimi pa je bilo udobneje za pečjo. In res nam sodni spisi potrjujejo, da so bili tudi pravi, trdni kmetje, ki so živeli v vasi, rokovnjaški vodje, o katerih dejavnosti pa sosedje niso hoteli nič vedeti, če so hoteli sebi dobro.

Po čem so bili rokovnjači znani ?

Rokovnjač je bil torej lahko vsakdo, vsakdo je lahko imel zveze z njimi: »Rokovnjači so imeli tajne zaupnike po trgih in vaseh med denarja pohlepnimi berači, posli, kmeti in gostilničarji, da, celo med biriči in uradnimi slugami. Ti so poizvedovali, kaj ljudje o rokovnjačih govore, odkod preti nevarnost in kje bi se moglo kaj vzeti.

Tisti, ki niso bili o tem poučeni, so se strahoma čudili taki 'vsevednosti' in so bili prepričani, da so rokovnjači čarovniki, ki se znajo napraviti za nevidne« (Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, 1993). Glede nevidnosti je treba najprej opomniti, da so se rokovnjači gibali v bolj ali manj znanem, domačem okolju, kjer so imeli veliko zaupnikov. To je poudarjal že njihov sodobnik in preganjalec, kranjski okrajni glavar Pauker, ki je leta 1852 poročal deželnemu namestništvu: »Največjo oviro pri lovljenju razbojnikov pa predstavlja njihova spretnost, da si znajo pridobiti na vsakem kraju vohune in pomagače, katere v to deloma sili stiska in revščina.«

Ravno ta »nevidnost« je rokovnjačem dala tudi ime. Od kod ime »rokovnjač«? Etimološki slovar nas tu kar malo razočara, saj pravi, da »beseda etimološko ni zadovoljivo pojasnjena. Morda prvotno urokavnjač, ‘ki ima uročno moč’, izpeljanka iz slovenske besede urok, uročiti. Če je domneva pravilna, beseda odraža ljudsko prepričanje, po katerem naj bi imeli rokovnjači posebno moč, ki jih pri hudodelstvih naredi nevidne.«

Rokovnjači naj bi namreč otrokom sekali roke in si z njimi svetili v temi. Vera v čarovno moč krvi in delov telesa nerojenega otroka je prastara, znana je legenda o rokovnjaču, ki je nosečnici razparal trebuh. Glede otroških ročic ter razparanih nosečnic lahko podlago ljudski domišljiji iščemo v tem, da so poleg drugih zločinstev rokovnjači zaradi priležniškega načina življenja, ko so bili otroci nezaželeni, v lastnih vrstah kopičili pogoste detomore.

Poleg te domnevne nevidnosti je rokovnjaško skrivnostnost bogatil še njihov posebni jezik, ena od latovščin, ki so jih nasploh zelo rade uporabljale marginalne družbene skupine. Rokovnjaška govorica je bila zmes raznih jezikov in narečij, pri čemer je bilo največ besed spačenih iz nemščine, mnogo jih je spominjalo na romanske. Rokovnjači sami naj bi ji pravili »plintovska špraha« (nem. blind – slep).

Poglejmo si je za vzorec: 


 Federman v glajsu je šporov, v zavtragah mila grand blinkov. Pri flodermanu žohajte prtovne in šenovih flisank za naše dernice, za nas pa zaguznic. Kripovcu vnemajte eta krip in eta ajšnic. Tragajte vse k erbežniku; on je naš ferlakar in nam bo vse pohrambal. Pinatovec je šorbon: kdor ga maga, popiha naj ga. Fosel groma naj kdo pokuma pri porbarju, ma ga namilamo nihto več. Sutar ga volamo porbati čink puškapnikov; vaštre ne bom porbal nihto več. Gospod v gradu je bogat, v škrinjah ima mnogo denarjev. Pri krojaču iščite platna in lepih kril za naša dekleta, za nas pa hlač. Čevljarju vzemite nekaj čevljev in nekaj kož. Nesite vse h konjedercu; on je naš prijatelj in nam bode vse skril. Loncevez je begun; kdor ga more, ustreli naj ga. Sod vina naj kdo ukrade pri oštirju, nimamo ga več. Jutri ga hočemo piti pet škafov; vode ne bom pil nikdar več.
  
Nadaljnja rokovnjaška posebnost, ki je padla v oči in jo opisovalci rokovnjačev ponavadi ne izpuste, je, da so bili lepo oblečeni. Kot smo videli, je to omenil že članek v Illyrisches Blatt. Leta 1875 je potrdil še Alfonz Pavlina v Slovenskem narodu, »da so bili prebivalci 'Udnega boršta' večinoma okrog Kranja doma, mnogo lepše oblečeni kakor kmečki mladeniči in so radi občevali z vaščani.« To njihovo »lastnost« zlahka pojasnimo, če se spomnimo, da so rokovnjači po kmečkih hišah vlamljali v skrinje, kjer so imeli ljudje spravljene svoje dragocenosti – denar, kar so ga imeli, morda kaj nakita in najboljšo obleko (zelo pogosto pa so med rokovnjaškim plenom našli tudi dežnike oziroma parazole). Obleko so najraje prodali, poleg tega, da so z njo oskrbeli tudi sebe. Leta 1821 prijeta rokovnjačka je bila na primer oblečena v kambrik (bombažna tkanina v platneni vezavi), v rdeče in rumeno barvano srajco s telovnikom, modro bel predpasnik, črno-rdečo kvadratasto židano ovratno ruto z zelenimi konci, fin kratek ošpetel in v fino muslinasto naglavno ruto – ni kaj, precej pisano je bilo to videti.

Omeniti velja še rokovnjaško poroko. Kot smo videli že pri opisu mannheimskih »mestnih rokovnjačev«, so obrobne družbene skupine rade posnemale običaje in navade iz legalne družbene stvarnosti. Prav tako rokovnjači. Tudi oni so imeli svoje priložnostne »duhovnike« oziroma kar papeža, ki jih je poročal in s tem dajal navidezno legitimnost njihovim zvezam ter seveda povod za razbrzdana veseljačenja. Znana je kitica, s katero naj bi Veliki Groga poročal svoje:

In nomine patre,
Vzem' jo na kvatre,
Če goršo dobiš,
Pa to zapustiš!

Rokovnjaška slava

Za rokovnjaški mit je najbolj značilno, da naj bi rokovnjači jemali samo bogatim, revnim pa v stiskah celo pomagali. V tem je izražena prastara želja po kaznovanju brezvestnega bogataša in pomoči revežu. Če so imeli v Angliji Robina Hooda, je bil pri nas to Rokovnjač. In to pozitivno poslanstvo mita še danes rokovnjaštvo »gor drži«.

Poleg tega avtorji raznih zapisov o rokovnjačih v želji, da bi naredili rokovnjaštvo čim bolj pozitivno, le-tem dajejo značaj nekakšne črne vojske, ki se je izmuznila nadzoru oblasti in začela ropati vsevprek. V dobi francoske okupacije naj bi namreč predstavljali nekakšno gverilo, ki je napadala Francoze. Pri vseh teh razlagah je tako, da nekatera dejstva ustrezajo resnici, sam vzrok pa je razložen povsem samovoljno in so zato še bolj zavajajoče.

Tudi za tezo, da je velik del tatvin in ropov predmoderne pripisati socialnemu upiranju in jih razumeti kot (pred)revolucijska gibanja, v virih ni najti potrdila

Današnje raziskave kažejo, da je šlo za revščino in marginalnost, izjave zločincev v sodnih spisih so namreč popolnoma brez socialno-političnega koncepta. Nadalje lahko ugotovimo, da so mit o svojem delovanju širili tudi rokovnjači sami.

Bolj je bilo njihovo delovanje skrivnostno, večjo moč so imeli. Zapisana in ohranjena so razna godčevanja »upokojenih« rokovnjačev. Njihove dogodivščine je ljudstvo poslušalo z odprtimi usti in jih je bilo pripravljeno pripovedovati naprej še bolj napete. Zapisane pa so postale nesmrtne.

In tako pridemo do povsem literarnih rokovnjačev, ki so plod romantičnega pisanja 19. stoletja in ki imajo s pravim rokovnjaštvom še najmanj skupnega.

Literarno obdelovanje teme razbojnika je precej pripomogla k idealiziranju le-tega. Seveda to ni bila naša posebnost; Nemci imajo celo posebno literarno vejo – »Räuberromantik«, v katero spada veliko število t. i. razbojniških romanov (Räuberromane) ter npr. Schillerjeva viharniška drama Razbojniki (Die Räuber, 1781).

Bolj je bil čas rokovnjaštva oddaljen, bolj so rokovnjačem pripisovali robinhoodovske vrline. Alfons Pavlin je rokovnjače hvalil že leta 1875 v časopisu Slovenski narod. Med drugim je zapisal, »da kmetu navadno niso storili nič žalega, a ropali so bogatine in cerkve.«

S prepisovanjem iz besedila v besedilo so tako rokovnjaške vrline zašle še v – da tako rečemo – resne zgodovinske knjige. V Zgodovini Slovencev Cankarjeve založbe iz leta 1979 najdemo naslednji zapis: »Rokovnjači so napadali graščake in drugo 'gospodo', pa tudi bogate kmete, medtem ko so radi pomagali revnim kmetom, bajtarjem in podobnim.«

Takšen je torej današnji »spomin« na rokovnjače. V aktivni dobi rokovnjaštva pa zapisi o njihovem delovanju niso niti malo romantični. V časopisju (Novice) in uradnih dopisih oblasti (okrajno glavarstvo, občina, policija, orožništvo) tožijo nad tem zlom kot nad kugo. Pa vendar se zdi, da so ravno iz ljudstva, ki je najbolj neposredno trpelo zaradi rokovnjaštva, kasnejši literarni zapisovalci, ustvarjalci, pobrali samo »dobro«, zanimivo, junaško, oblasti upirajoče se. Ravno med ljudstvom so se ohranile sicer strašne, vendar mamljive zgodbe o rokovnjačih, ki da revežem niso nič hoteli, ropali so samo bogatije.

Če povzamemo dejstva iz virov prve roke, lahko ugotovimo, da so bili rokovnjači bolj ali manj naborni ubežniki, dezerterji, ki pa so se jim seveda dostikrat pridružili tudi »navadni« brezdelneži in lopovi. Obvladovali so predvsem podeželje, dotaknili pa so se tudi mest. Največ so se preživljali z beračenjem in krajami, na podeželju so že kar na nekakšen mafijski način zahtevali, »kar jim gre«. Tuji pa jim niso bili niti pravi roparski podvigi z uboji in umori. Ljudje so se rokovnjačev bali, ker so bili nasilni in oboroženi, in so jim dajali, kar so od njih zahtevali, predvsem hrano. Značilno je tudi, da so se vsi bali rokovnjaškega maščevanja in so si zelo redko upali naznanjati rokovnjače oblastem, saj so bili lahko gotovi, da bodo dobili rdečega petelina na streho, če bi rokovnjači izvedeli, kdo jih je prijavil.  

Simbolika rokovnjačev in rokovnjaštva

Zgodovinski spomin na rokovnjaštvo je oživel v pozitivni luči po slovenski osamosvojitvi, mogoče tudi zaradi teženj po močnejšem zavedanju lastne zgodovine. Dandanes so ljudem rokovnjači všeč oziroma se enačijo z njimi, ker:
  • so se rokovnjači požvižgali na nepošteno gospodo in oblast,
  • so izvirali iz revnejšega sloja, kateremu so tudi pomagali,
  • so opominjali bogate na skromnost s svojimi gorjačami in krajami.
Jemati bogatim in dajati revnim je bila med ljudstvom že od nekdaj vrlina. Splošno razširjena predstava o bogatih je bila, da naj bi ti – tako po verski kot posvetni morali – sami od sebe dajali revnim, vendar pa pri tem »dajanju« ne želijo biti preveč radodarni, ker bi potem izginile razlike, ki jih povzdigujejo nad »lene in nesposobne«.

In ker je bila tudi oblast nagnjena k temu, da je ščitila bogate, od reveža pa je samo jemala, je ljudstvo nujno potrebovalo zaščitnika. Nekoga, ki je opominjal bogate, da imajo preveč, in brezčutni oblasti odrekal poslušnost. S tega gledišča je rokovnjaški mit lahko pozitiven, ker nosi v sebi sporočilo o družbeni pravičnosti.